Ekosistemske storitve

Ekosistemske storitve so vse koristi, ki jih ljudje prejemamo od ekosistemov in neposredno ali posredno prispevajo k naši blaginji. Delimo jih lahko na: oskrbovalne (npr. pridobivanje hrane, pitne vode, lesa), regulatorne ali uravnalne (npr. uravnavanje podnebja, uravnavanje oz. omejevanje širjenja bolezni, uravnavanje kakovosti površinskih voda in zraka), podporne (npr. nastajanje prsti, fotosinteza, kroženje hranil) in kulturne storitve (npr. estetske in duhovne koristi, rekreacija, izobraževanje, raziskovanje, turizem). Za razvrščanje ekosistemskih storitev se večkrat uporablja klasifikacija CICES (ang. Common International Classification of Ecosystem Services). Ekosistemske storitve v določenem prostoru lahko tudi kartiramo, tj. prikažemo vrednosti nekaterih ekosistemskih storitev na zemljevidu. Za kartiranje ekosistemskih storitev uporabljamo različne kazalnike, na primer zalogo, rabo, povpraševanje po določenih ekosistemskih storitvah.

Vsak ekosistem je sestavljen iz dveh komponent, to sta življenjski prostor ali biotop in življenjska združba ali biocenoza. Živi del ekosistema (npr. rastline, živali, človek) za svoje življenje potrebujejo neživi del (npr. zrak, vodo in tla) in ga preko njihovega delovanja tudi soustvarjajo in uravnavajo. Ekosistemske funkcije so odločilnega pomena za vzdrževanje življenja na Zemlji. Delimo jih na fizične, kemične in biološke funkcije, ki se med seboj prepletajo, da ustvarjajo zapletene ekosistemske procese (npr. fotosinteza, celično dihanje, razkroj, kroženje snovi …).

Biotska raznovrstnost (tj. pestrost živih organizmov in njihovih bivališč) ima ključno vlogo pri omogočanju ekosistemskih procesov in s tem tudi zagotavljanju ekosistemskih storitev. Upad biotske raznovrstnosti ni le nepopravljiva izguba za planet, ampak tudi ogroža obstoj človeštva. Z izgubo biotske raznovrstnosti so okrnjene tudi storitve, ki jih zagotavljajo ekosistemi in so osnova za naše preživetje. Degradirani ekosistemi (tj. uničeni, onesnaženi in izropani ekosistemi, kjer je biotska raznovrstnost zelo nizka) imajo bistveno manjšo zalogo ekosistemskih storitev v primerjavi z zdravimi in ohranjenimi ekosistemi.

Za načrtovanje bolj trajnostne rabe naravnih virov, razvoja turizma in kmetijstva ter upravljanja z obstoječimi varovanimi območji narave ali ustvarjanje novih je potrebno poznavanje ekosistemskih storitev lokalnih ekosistemov. Pomembno je, da znamo ceniti ekosistemske storitve in jih trajnostno koristiti ter jih s tem dolgoročno ohranjati. Pritiski, ki so posledica podnebnih sprememb in različnih dejavnosti človeka, posredno vplivajo tudi na ekosistemske storitve. Te pritiske moramo zmanjšati in ublažiti, če želimo, da bodo podobne ekosistemske storitve koristili tudi naši zanamci.

Številni sektorji gospodarstva, kot na primer kmetijstvo in turizem, so zelo odvisni od ekosistemskih storitev. Vendar, če te in ostale gospodarske dejavnosti netrajnostno izvajamo, s tem tudi ogrožamo obstoj ekosistemov, zmanjšujemo zalogo ekosistemskih storitev in dolgoročno škodujemo blaginji in zdravju lokalne skupnosti. Ekosistemske storitve lahko ohranjamo samo s pomočjo vzdržnega/trajnostnega razvoja vseh sektorjev gospodarstva. Pomembno je tudi blaženje podnebnih sprememb z zniževanjem emisij toplogrednih plinov. Hkrati pa moramo skrbeti za varovanje okolja in ohranjanje narave, še posebej biotske raznovrstnosti.

Končne ekosistemske storitve neposredno prispevajo k človekovi blaginji preko koristi, ki jih podpirajo (npr. zdravje in varnost). Vrednost ekosistemskih storitev ocenimo na več načinov: z uporabo ekoloških ali okoljskih, denarnih, etičnih, estetskih ali drugih meril. Najprimernejša je kombinacija več meril. Pri tem v ospredje postavljajo predvsem ohranjanje narave, ohranjanje duševnega in telesnega zdravja človeka ter podpiranje vzdržnega oz. trajnostnega razvoja, ne pa zgolj gospodarskih interesov človeka.

Kadar ekosisteme obravnavamo predvsem na osnovi neposrednih gospodarskih koristi, ki jih od njih ima človek, skušamo pripisati ekosistemskim storitvam različne ekonomske vrednosti. To nam omogoča boljše razumevanje denarne vrednosti našega naravnega kapitala. Na tem temeljijo tudi inovativni finančni mehanizmi, ki jih imenujemo »plačila za ekosistemske storitve« (PES). Ti sporazumi med prejemniki (oz. tisti, ki koristijo te storitve) in ponudniki določenih ekosistemskih storitev (oz. lastniki ali vzdrževalci ekosistemov in zemljišč) natančno opredeljujejo tržno ceno teh storitev in načine, kako se bo ta storitev zagotavljala prejemnikom. Prejemniki tako plačajo ponudnikom določeno vsoto denarja za vzdrževanje ekosistemov in s tem ohranjanje koristi določene ekosistemske storitve.

Plačila za ekosistemske storitve so pomembno orodje, ki omogoča, da lahko vsi koristniki aktivno prispevamo k vzdrževanju ekosistemov, ki te storitve zagotavljajo. Za sklenitev teh sporazumov pa morajo tako ponudniki kot prejemniki storitev imeti interes, da se vključijo v sheme plačila za ekosistemske storitve. Ekosistemska storitev, za katero koristniki plačujejo, mora torej biti tržna in njena ekonomska vrednost ocenjena. Strokovnjaki uporabljajo različne načine določanja ekonomske vrednosti ekosistemskih storitev. Tako ponudniki kot tudi koristniki se morajo strinjati s predlagano ceno ekosistemske storitve. Doseganje takih sporazumov med deležniki ekosistemskih storitev ni lahko. Kljub temu se moramo zavedati, da smo soodgovorni za ohranjanje ekosistemskih storitev. Zato moramo po lastnih močeh sodelovati in prispevati k ohranjanju in varovanju ekosistemskih storitev.